close
Pojdi na vsebino

Karluki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Karluki
stara turščina: ‏𐰴𐰺𐰞𐰸‎
Regije z večjim številom pripadnikov
BERJAYA Turkmenistan-
Jeziki
karluščina
Religija
tengrizem, islam, nestorijanstvo
Sorodne etnične skupine
turška ljudstva;
potomci: Uzbeki in Ujguri, delno Kazahi, Kirgizi in Turkmeni

Karluki (staroturško 𐰴𐰺𐰞𐰸, Qarluq,[1] paramongolsko: Harluut, poenostavljeno kitajsko: 葛逻禄; tradicionalno kitajsko: 葛邏祿 Géluólù, perzijsko خَلُّخ, Khallokh, arabsko قارلوق Qarluq) so bili pomembna nomadska turška plemenska zveza, ki je od okoli 5. do 8. stoletja vladala v regijah Kara-Irtiš (Črni Irtiš) in gorovju Tarbagataj zahodno od Altaja v Srednji Aziji.

Iz Karlukov izhaja večina Uzbekov in Ujgurov. Uzbeščina in ujgurščina spadata v karluško podskupino turških jezikov, zato se Uzbeki in Ujguri tako jezikovno kot zgodovinsko razlikujejo od drugih turških ljudstev, kot so Kazahi (Kipčaki) ali Turkmeni (Oguzi).[2][3][4] Za potomce Karlukov se šteje del Hazarov.[5]

Karluki so bili znani kot koherentna etnična skupina z avtonomnim statusom znotraj Gokturškega kaganata in neodvisni v poznejših gokturških državah (Karluški jabguji, Karahanidski kanat in Karlugidi), preden so bili vključeni v Čagatajski kanat Mongolskega cesarstva. Čagatajski kanat je kmalu sprejel karluške običaje in sčasoma postal zametek kasnejših karluških držav, kot so bile Timuridsko cesarstvo, Mogulistan in Mogulsko cesarstvo. Za Karluke se štejejo tudi nekarluška ljudstva, ki so se odločila za asimilacijo v njihove okvire in postala Karluki.[6][7][8]

Karluke so imenovali tudi Uč-Oguzi, kar pomeni 'Trije Oguzi'.[9] Mahmud al-Kašgari je v Dīwān Lughāt al-Turk zapisal: "Karluki so del nomadskih Turkov. Ločeni so od Oguzov, vendar so Turkmeni, tako kot Oguzi".[10] Rašid al-Din Hamadani iz Ilkanata v svojem delu Jami' al-tawarikh omenja Karluke kot eno od oguških (turkmenskih) plemen.[11]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Nikolaj Aristov je predlagal, da plemensko ime Karlukov izvira iz krajevnega imena, ki se v slovenščino lahko prevede kot 'divje sibirsko proso'.[12]

Peter Golden je predlagal, da izraz qarluğ/qarluq izhaja iz prototurškega *qar – sneg[13] in zato morda pomeni 'zasnežen'.[14] Njegovo predlog so zavrnili kot ljudsko etimologijo.[15]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Zgodnja zgodovina

[uredi | uredi kodo]
BERJAYA
Azija leta 600, na kateri je označena lokacija karluških plemen (sedanji vzhodni Kazagstan)

Prva kitajska omemba Karlukov je iz leta 644. Imenuje jih Levji Karluki (kitajsko: Ši-Geluolu).[16]

V zgodnjem srednjem veku so tri plemena Gokturškega kaganata oblikovala zvezo Uč Karluk (Trije Karluki). Voditelj zveze se je sprva imenoval elteber in je bil kasneje povišan v jabguja.[17] Po razdelitvi kaganata na zahodni in vzhodni kaganat okoli leta 600 so Uč Karluki skupaj s Čujueji, Čumi, Gusuji in Bejši postali podložniki Zahodnega turškega kaganata. Po propadu kaganata je karluška konfederacija vključila še druga turška plemena, med njimi Čigile, Tuhse,[18] Azi, Turgeši, Haladži, Čarluki in Nušibi, pa tudi iranske Sogdijce ter zahodnoazijske in srednjeazijske migrante.[17]

BERJAYA
Oborožena konjenika na Anikovskem krožniku, Semirečje, okoli l. 800[19]

Leta 630 so Kitajci ujeli Ašino Heluja, išbarskega kagana Vzhodnega turškega kaganata. Njegov naslednik, nižji kan Hubo, je z večino ljudstva in 30.000 vojaki pobegnil na Altaj. Premagal je Karluke na zahodu in Kirgize na severu in prevzel naziv jidžučebi kan. Karluki so se povezali s Teleji in Ujguri proti turškemu kaganatu in sodelovali pri ustoličenju zmagovitega vodje Ujgurov (Toguških Oguzov). Zatem se je manjši del Karlukov pridružil Ujgurom in se naselil v gorovju Bogdo-Ola v Mongoliji, večji del pa se je naselil na območju med Altajem in vzhodnim Tjanšanom.[20]

Leta 650, v času podreditve Kitajcem, so Karluke tvorila tri plemena: Bulak, Čisi[21] ali Suofu[22] in Tašili ali Tašlik.[17][23] Na papirju so karluške pokrajine dobile kitajska imena in status kitajskih provinc. Njihovi voditelji so dobili kitajske državne nazive. Kasneje so se Karluki razširili iz doline reke Kerlik vzdolž reke Irtiš v zahodnem delu Altaja do onkraj Črnega Irtiša, Tarbagataja in proti Tjanšanu.[24]

Do leta 665 je karluško zvezo vodil nekdanji učkarluški beg z nazivom kul-erkin, zdaj preimenovan v jabguja (knez), ki je imel močno vojsko. Karluška predhodnica je zapustila Altajsko regijo in na začetku 8. stoletja dosegla bregove Amu Darje.[25]

Dinastija Tang je po končni kitajski osvojitvi Transoksanije leta 739 Karluke imela za svoje vazale. Karluki so se okoli leta 745 uprli Gokturkom, takrat prevladujoči plemenski zvezi v regiji, in ustanovili novo plemensko plemensko zvezo z ujgurskimi in basmilskimi plemeni.[26] Karluki in Basmili so bili zatem poraženi in prisilno vključeni v plemensko zvezo Toguških Oguzov, ki jo je vodil ujgurski klan Jaglakar.[27][28] Ostali so v kitajski vplivni sferi in vse do ločitve od dinastije Tang leta 751 aktivno sodelovali v boju proti muslimanski širitvi na to območje. Karluško vmešavanje v zadeve Zahodnega Turkestana se je končalo po njihovem porazu v bitki pri Talasu leta 751, v kateri jih je premagal arabski general Zijad ibn Salih. Arabci so nato izgnali Karluke iz Ferganske doline.

Leta 766 so karluška plemena, potem ko so premagale Turgeše v Semirečju, ustanovila kanat pod oblastjo jabguja, zasedla Sudžab in tja prenesla svojo prestolnico. Do takrat je večina plemena zapustila Altaj. Oblast v Semirečju je prešla na Karluke. Njihov vladar se kot jabgu pogosto omenja v Orhonskih napisih.[25] V pahlavijskih besedilih se eden od karluških vladarjev Toharistana omenja kot džabu hakan (jabgu kagan).[29] Po padcu Zahodnega turškega kaganata je Semirečje ostalo v posesti turških ljudstev, neodvisno od Arabcev ali Kitajcev.[25]

Leta 822 so Ujguri poslali štiri Karluke kot poklon kitajski dinastiji Tang.[30]

Kultura

[uredi | uredi kodo]
BERJAYA
Nestorijanski Anikovski krožnik s prikazom obleganja Jeriha, ki so ga izdelali sogdijski umetniki med vladavino Karlukov v Semirečju[31]
BERJAYA
Grigorovski krožnik, nestorijanski krožnik iz Semirečja z napisi v sirskem jeziku, 9.–10. stoletje[31][32]

Karluki so bili lovci, nomadski pastirji in kmetovalci. Naseljeni so bili na podeželju in v mestih, ki so bila osredotočena na trgovske postojanke ob karavanskih poteh. Posedovali so obsežno večetnično ozemlje, katerega raznoliko prebivalstvo se ni dosti razlikovalo od njenih vladarjev. Semirečje je naseljevalo več plemen: Azi, omenjeni v Orhonskih napisih, Tuhsi (ostanki Turgešev)[33][34] in Turki Šatuo (Turki peščenih pobočij, tj. puščavski Turki), ki so bili zahodnoturškega porekla.[35][36] Vmes so bile tudi kolonije Sogdijcev. Južni del Semirečja so zasedali Jagmi, ki so imeli v posesti tudi Kašgar. Na severu in zahodu so živeli Kangli. Čigilci, ki so se pridružili in predstavljali pomembno enoto Treh Karlukov, so se nato odcepili in naselili okoli Isik Kula.[25]

Raznoliko prebivalstvo je izpovedovalo širok spekter verskih prepričanj. Karluki in večina turškega prebivalstva so izpovedovali tengrizem, ki so ga kristjani in muslimani imeli za šamanizem in poganstvo. Karluki so se konec 8. stoletja, približno 15 let potem, ko so se naselili v Semirečju, spreobrnili v nestorijansko krščanstvo.[31] Spreobrnitev je bila prva tako množična, ki ko je podprla oblast.[37] Pokristjanili so se predvsem Čigili. Večina Tokuških Ogozov s svojim kanom je bila manihejska, vendar so bili med njimi tudi kristjani, budisti in muslimani.

Mirno prodiranje muslimanske kulture prek trgovanja je imelo veliko pomembnejšo vlogo pri prestopanju v islam kot muslimansko orožje. Trgovcem so sledili misijonarji različnih veroizpovedi, vključno z nestorijanskimi kristjani. Številna turkestanska mesta so imela krščanske cerkve. Vsaka veroizpoved je imela svojo pisavo, vključno s turško runiformno ter sogdijsko, sirsko in kasneje ujgursko abecedo.[25] Karluki so sprejeli in razvili horezmijski turški knjižni jezik, ki se je uveljavil v Buhari in Samarkandu, in ki je po mongolski osvojitvi postal znan kot čagatajščina.

Od vseh turških ljudstev so bili Karluki najbolj odprti za muslimansko kulturo. Al-Jakubi poroča o spreobrnitvi karluških jabgujev v islam pod kalifom al-Mahdijem (775–785). Do 10. stoletja je imelo več krajev vzhodno od Talasa mošeje. Muslimanska kultura je vplivala tudi na splošni način življenja Karlukov.[38]

V naslednjih treh stoletjih je karluška država, kasnejši Karahanidski kanat, zasedala ključni položaj na mednarodni trgovski poti in se borila proti večinoma turškim tekmecem, da bi ohranila svoj prevladujoči položaj. Njihova največja nasprotnika sta bila Kangli na severozahodu in Tokuški Oguzi na jugovzhodu. V letih 840–894 so v Semirečje napadali Samanidi. V obdobju razcveta karluške države je del ozemlja, ki je pripadal Oguzom, prišel pod oblast Kirgizov in Kitanov, kar je še povečalo etnično, versko in politično raznolikost.[39]

Družbena ureditev

[uredi | uredi kodo]

Karluška država je bila združenje polneodvisnih okrožij in mest, vsako s svojo milico. Največje je bilo glavno mesto Sujab, ki je razpolagal z 20.000 bojevniki. Med drugimi okrožji je imelo mesto Beglilig 10.000 bojevnikov, Pandžakent 8.000 bojevnikov, Barskoon 6.000 bojevnikov in Jar 3.000 bojevnikov. Nazivi manj pomembnih vladarjev so bili jutegin v klanu Laban v Karminkatu, taksin v Džilu, tabin barškan v Barškanu, turški jindl tegin in sogdijski badan sangu v Begliligu. Princ Sujaba severno od reke Ču v turgeški deželi je bil brat enega od gokturških kanov, vendar je nosil perzijski naziv jalanšah - kralj junakov.

Muslimanski avtorji podrobno opisujejo trgovsko pot iz zahodne Azije čez Semirečje na Kitajsko in omenjajo številna mesta. Nekatera so imela dvojna imena, tako turška kot sogdijska. Pisali so o glavnih mestih Balasagun, Sujab in Kajalik, kjer je Viljem Rubruški prvič videl tri budistične templje v muslimanskem mestu. Geografi so omenjali tudi Taraz (Talas, Avlija-ata), Nevekat, Atbaš (ruševine Košoj kurgana), Isik Kul, Barskoon, Pandžakent, Ahsiket, Beglilig, Olmalik, Džul, Džar, Ton, Pančul in druga.[40]

Kirgiško obdobje

[uredi | uredi kodo]

Pred kirgiško-ujgursko vojno leta 829–840 so Kirgizi živeli v zgornjem porečju Jeniseja. Njihov jezik skupaj z altajskim jezikom spada v ločeno kirgiško skupino turške jezikovne družine. Njihovo število je bilo ocenjeno na 250.000 prebivalcev in 50.000 vojakov, njihova zmaga v vojni jih je pripeljala do vrat Karlukov. Zavzeli so Tuvo, Altaj, del Džungarije in dosegli Kašgar. V zavezništvu s Karluki proti Ujgurom so v 840. letih začeli osvajati tisti del Semirečja, ki je njihova sedanja domovina. Neodvisnost Karlukov se je končala okoli leta 840. Iz prevladujočega položaja v plemenski zvezi so padli v podrejen položaj. Kirgizi so ostali močna sila v Semirečju vse do leta 1124, ko so jih uničili Karakitani. Večina Kirgizov se je iz svojega središča v Tuvi umaknila nazaj v Minusinsko kotlino[39] in v Semirečju so ponovno prevladali Karluki.

Položaj karluške države, ki je temeljila na bogatih mestih Semirečja, je ostal močan kljub neuspehom v vojnah na začetku 9. stoletja. Jabgu se je obogatil z donosno trgovino s sužnji na tržnicah sužnjev v Sir Darji, prodajo stražarjev za abasidske kalife in nadzorom nad tranzitno cesto na Kitajsko na območju od Taraza do Isik Kula. Položaj karluških prebivalcev v Fergani se je kljub arabskim poskusom izgona okrepil.[41]

Padec zadnjega kagana s prestolnico v Otukenu, ki je prevladoval tri stoletja, je ustvaril povsem novo geopolitično situacijo v vsej Srednji Aziji. Prvič po tristo letih je dokončno izginilo močno središče oblasti, ki je ustvarjalo priložnosti za širitev ali celo obstoj katere koli države v Turkestanu. Odtlej so turška plemena priznavala le visok status klana, ki je podedoval naziv kagana, nikoli več pa njegove združevalne oblasti. Več muslimanskih zgodovinarjev trdi, da je po izgubi moči Ujgurov okoli leta 840 vrhovna oblast med turškimi plemeni prešla na voditelje Karlukov. Povezava s klanom Ašina, vladajočim klanom Prvega turškega kaganata, je dinastiji Karlukov omogočila, da je svojo oblast oblekla v legitimna oblačila in, opustivši stari naziv jabgu, prevzela novi naziv kagan.[42]

Karahanidsko obdobje

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Karahanidski kanat.
BERJAYA
Karahanidski vladar (ilig kan) na konju se leta 1017 podreja gaznavidskemu vladarju Mahmudu Gaznijskemu, ki jezdi slona; vladarja sta se dogovorila za razdelitev nekdanjega samanidskega ozemlja vzdolž reke Amu Darje; Džami al-tavarih , okoli 1306–1314[43]

Proti letu 940 so poganski Jagmi z južne meje zavzeli dolino reke Ču in karluško prestolnico Balasagun. Vladar Jagmov je nosil naziv bogra kan (kamelji kralj), ki je bil med Karahanidi zelo pogost. Jagmi so hitro prevzeli nadzor nad vsemi karluškimi ozemlji. V 10. in 12. stoletju so bila ozemlja na obeh straneh glavne verige Tjanšana združena pod oblastjo karahanidskih ilek kanov (kanov dežele) ali preprosto karahanidov (velikih kanov). Karahanidska država je bila razdeljena na fevde, ki so kmalu postali neodvisni.[44]

Karahanidski kanat je bil ustanovljen v 9. stoletju iz plemenske zveze Karlukov, Čigilov, Jagmov in drugih plemen.[45] Kasneje v 10. stoletju se je karahanidski sultan Satuk Bugra Kan spreobrnil v islam. Njegov sin Musa Bajtaš Kan je leta 960 islam razglasil za državno religijo. Cesarstvo je obsegalo sedanji severni Iran in dele Srednje Azije. Regija je ostala pod Karahanidi tudi v obdobjih, ko so bili avtonomni vazali Seldžukov in Karakitanov. Karahanidski kanat je propadel, ko so leta 1212 Horezmidi ubili zadnjega karahanidskega vladarja zahodnega Karahanidskega kanata. Karakitane in Horezmide je kasneje uničila mongolska invazija.

Karluke v Kašgarju in Balasagunu so imenovali Hakanijci. Prebivalci obeh mest niso bili Ujguri, vendar so učenjaki njihov jezik retroaktivno označili kot ujgurski.[46]

Kitansko obdobje

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Karakitajski kanat.

Na začetku 10. stoletja so Kitani, sorodni Mongolom, ustanovili obsežen imperij, ki se je raztezal od Tihega oceana do Bajkalskega jezera in Tjanšana, ter izpodrinili turško prebivalstvo. Kitanski jezik je bil soroden mongolščini in razvrščen med paramongolske jezike.[47] Viri poročajo, da je bil prvi gurkan manihejec.

Štiriindvajset zgodovin imenuje kitansko dinastijo zaradi njene dolge vladavine nad Kitajsko (916–1125) dinastija Liao. Dinastija je bila pod močnim vplivom kitajske kulture. Leta 1125 so se tunguški Džurčeni povezali z Južnim Songom in končali prevlado Kitanov. Kitanski izgnanci so se pod vodstvom Jelu Dašija iz kitanske kraljeve družine preselili proti zahodu.[48] Naselili so se v gorovju Tarbagataj vzhodno od Semirečja. Njihovo število je naraslo na 40.000 šotorov.

Okoli leta 1130 je lokalni karahanidski vladar Balasaguna prosil za pomoč Karakitajski kanat proti sovražnim Kankalom in Karlukom. Kitani so nato zasedli Balasagun, izgnali šibkega karahanidskega vladarja in ustanovili svojo državo, ki se je raztezala od Jeniseja do Taraza. Nato so premagali Kankale in okupirali Šindžjang. Leta 1137 so blizu Hudžanda premagali transoksanskega karahanidskega vladarja Mahmuda Kana, ki je nato zaprosil za pomoč svoje suverene Seldžuke. Karakitane so približno takrat pozvali tudi Horezmejci, takrat še vazali Seldžukov, da osvojijo ozemlje Seldžukov in hkrati intervenirajo proti Karlukom in napadejo Samarkand. Leta 1141 so v Samarkand prišli s svojo vojsko tudi Seldžuki pod Ahmedom Sandžarjem, vendar so jih Karakitajci porazili v bitki pri Katvanu. Karakitajci so po zmagi postali dominantna sila v Transoksaniji.[49]

Zahodna kitanska država je postala znana pod svojim turškim imenom Karakitajski kanat, njihov vladar pa je nosil turški naziv gurkan – kanov zet.[50] Uč-karluška plemenska zveza je bila razdeljena med državo Karahanidov na zahodu in državo Karakitajcev na vzhodu, kar je trajalo do mongolske invazije. Tako na zahodu kot na vzhodu so karluške kneževine ohranile svoj avtonomni položaj in domače vladarje, vendar je bil karluški kan kot vladar Samarkanda prisiljen sprejeti prisotnost stalnega predstavnika gurkanov.[51]

Gurkani so upravljali omejena ozemlja, na katerih je leta 1170 pod njihovo neposredno oblastjo živelo 84.500 družin. Sedež gurkana se je imenoval Hosun-ordu (dobesedno 'močni ordu') ali Hoto ('hiša'). Glavno mesto Karlukov je bil Kajalik. Karahanidi so še naprej vladali Transoksaniji in zahodnemu Šindžjangu.

Karakitani se niso vmešavali v verske zadeve. Versko svobodo so izkoristile različne religije in islam je postal manj prevladujoč. Nestorijanski patriarh Elija III. (1176–1190) je v Kašgarju ustanovil metropolijo. Karakitajski metropolit se je naslavljal z 'metropolit Kašgarja in Navakata', kar kaže, da je sedež v Kašgarju nadziral tudi južni del Semirečja. Najstarejše nestorijanske grobnice na pokopališčih Tokmak in Pišpek so iz karakitajskega obdobja.

Ata-Malik Džuvejni je poudarjal zatiranje muslimanov s strani Kučluga, sina zadnjega najmanskega kana, ki ga je iz Mongolije okoli leta 1204 izrinil Džingiskan. Kučlug je uzurpiral karakitajski prestol. Leta 1211 se je v severnem Semirečju pojavil prvi mongolski odred pod poveljstvom Kublaja Nojona, enega od Džingiskanovih generalov. Karluk Arslan Kan je ubil karakitajskega guvernerja Kajalika in razglasil svojo zvestobo Džingiskanu. Semirečje se je skupaj z vzhodnim Turkestanom prostovoljno predalo Mongolom. [52] Kučluga so leta 1218 med napadom na karakitajsko državo ubili Mongoli.[53]

Mongolsko obdobje

[uredi | uredi kodo]

Leta 1211 se je v severnem Semirečju pojavil prvi oddelek mongolske vojske pod poveljstvom Kublaja Nojona. Karluk Arslan Kan, verjetno sin Arslana Kana in brat Mamda Kana, je ubil kitanskega guvernerja Kajalika in razglasil svojo zvestobo Džingiskanu.[54]

Po vključitvi Karahanidskega kanata v Čagatajski kanat se je etnonim Karluk redko uporabljal. Karluški jezik je bil glavna osnova za kasnejšo lingua franca Čagatajskega kanata in Srednje Azije pod Timuridsko dinastijo. Od tod je pod Timuridi nadaljeval prevlado v Srednji Aziji in kasneje pod Moguli v Južni Aziji. Jezikoslovci in zgodovinarji zato karluški jezik imenujejo čagatajski jezik. Timur in Babur sta jezik imenovala preprosto turški in v več primerih turkmenski.[55][56] Čagatajska karluška kultura je preživela osvojitev Transoksanije s strani kipčaških Šajbanidov in ustanovitev Buharskega kanata, v katerega so se asimilirali tudi uzbeški Šajbanidi in kasneje Džanidi. Buharski kanat se je s tem iz kipčaškega spremenil v karluškega.[6][7][8]

Genetika

[uredi | uredi kodo]

Revija Nature je maja 2018 objavila rezultate študije posmrtnih ostankov dveh moških Karlukov, pokopanih v Butaktiju v Tjanšanu med letoma 800 in 1000.[57] Prvi je nosil očetovo haploskupino J2a,[58] ki se je domnevno razvila na Kavkazu ali v Iranu, in materino haploskupino A,[59] ki se je razvila v Aziji pred 30.000-50.000 leti. Drugi je nosil materino haploskupino F1b1e,[60] ki je najpogostejša v Jugovzhodni Aziji.

V drugi študiji devetih posameznih vzorcev Karlukov z arheološkega najdišča v Tadžikistanu so raziskovalci ugotovili, da vseh devet vzorcev pripada posebni liniji L-M20.[61]

Genetska študija, objavljena v reviji Science Advances marca 2021, je preučila posmrtne ostanke moškega Karluka. Moški je nosil očetovo haploskupino C2, najpogostejšo v Srednji Aziji in Sibiriji, in materino haploskupino D4, ki izvira iz Vzhodne Azije.[62]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Ethno Cultureerral Dictionary, TÜRIK BITIG
  2. ↑ Peter B. Golden (1992). An Introduction to the History of the Turkic Peoples.
  3. ↑ Gulnoza Kakhramonovna Rakhimova. History of The Formation and Establishment of The Uzbek Language
  4. ↑ The Cambridge History of Inner Asia the Chinggisid Age
  5. ↑ Mousavi, Sayed Askar (1998). The Hazaras of Afghanistan: An Historical, Cultural, Economic and Political Study (v angleščini). Curzon Press. str. 31. ISBN 0-7007-0630-5.
  6. 1 2 Soucek, Svat, ur. (2000), »The Shaybanids«, A History of Inner Asia, Cambridge: Cambridge University Press, str. 149–161, ISBN 978-0-521-65704-4, pridobljeno 15. maja 2026{{citat}}: Vzdrževanje CS1: parameter work z ISBN (povezava)
  7. 1 2 bluedomes (13. februar 2020). »The Shaybanids, Central Asia's last great dynasty«. Blue Domes (v ameriški angleščini). Pridobljeno 15. maja 2026.
  8. 1 2 Comstock-Skipp, Jaimee. »Heroes of Legend, Heroes of History: Militant Manuscripts of the Shaybanid Uzbeks in Transoxiana«. {{navedi časopis}}: Navedi journal potrebuje |journal= (pomoč)
  9. ↑ Gumilev L.N, 1967, Ancient Turks, str. 61-62
  10. ↑ Divanü Lûgat-it-Türk, prevod Besim Atalay, Turkish Language Association, ISBN 975-16-0405-2, book: 1, str. 473
  11. ↑ Hamadani, Rashid-al-Din (1952). »Джами ат-Таварих (Jami' al-Tawarikh)«. USSR Academy of Sciences.
  12. ↑ N. Aristov. "Usuns and Kyrgyzes, or Kara-Kyrgyzes", Bishkek, 2001, str. 142, 245
  13. ↑ snow (Doerfer List no. 262) Arhivirano 2020-06-21 na Wayback Machine., na Turkic Database Arhivirano 2020-08-06 na Wayback Machine. compiled by Christopher A. Straughn, PhD, MSLIS
  14. ↑ Golden. Peter B. (1992) An Introduction to the History of Turkic People. Wiesbaden.
  15. ↑ Erdal, M. (2016). "Helitbär and some other early Turkic names and titles". Turkic Languages 20, 1+2. str. 1-2
  16. ↑ Yu. Zuev. "Early Türks: sketches of history and ideology", Almaty, Dayk-Press, 2002, str. 215
  17. 1 2 3 "Karluk Djabghu State (756-940)" Qazaqstan Tarihy
  18. ↑ Golden, Peter B. (1992). An Introduction to the History of the Turkic People. Otto Harrassowitz, Wiesbaden. str. 197
  19. ↑ Karamian, Gholamreza; Maksymiuk, Katarzyna (2017). Crowns, hats, turbans and helmets: the headgear in Iranian history. Siedlce Tehran: Institute of history and international relations, Faculty of Humanities, Siedlce University Department of archaeology and history, central Tehran branch, Tehran Azad University. str. 251, Fig. 37. ISBN 978-83-62447-19-0.
  20. ↑ N. Aristov. "Usuns and Kyrgyzes, or Kara-Kyrgyzes", Bishkek, 2001, str. 246–247
  21. ↑ Atwood, Christopher P. (2010). »The Notion of Tribe in Medieval China: Ouyang Xiu and the Shatuo Dynastic Myth«. Miscellanea Asiatica (16): 593–621.
  22. ↑ Ecsedy, Ildikó "A Contribution to the History of Karluks in the T'ang Period" in Acta Orientalia Academiae Scientiarum Hungaricae, Vol. 34, No. 1/3 (1980), str. 29-32
  23. ↑ Golden, Peter B. (1992). An Introduction to the History of the Turkic People. Otto Harrassowitz, Wiesbaden. str. 197
  24. ↑ N.Aristov, "Usuns and Kyryzes, or Kara-Kyryzes", Bishkek, 2001, str. 246
  25. 1 2 3 4 5 W. Barthold, "Four Studies In History Of Central Asia", Leiden, E. J. Brill, 1962, str. 87–92
  26. ↑ Encyclopædia Britannica
  27. ↑ Old Book of Tang vol. 195 "有十一都督，[...] 每一部落一都督。破拔悉密，收一部落，破葛邏祿，收一部落，各置都督五人，統號十一部落"
  28. ↑ Xu Elina-Qian, Historical Development of the Pre-Dynastic Khitan, University of Helsinki, 2005. str. 199
  29. ↑ Marquart J. "Provincial Capitals", Rome, 1931, str. 10
  30. ↑ Edward H. Schafer (1963). The golden peaches of Samarkand: a study of Tʻang exotics. University of California Press. str. 50. ISBN 0-520-05462-8. Pridobljeno 9. januarja 2011. {{navedi knjigo}}: ISBN / Date nekompatibilen (pomoč)
  31. 1 2 3 Sims, Eleanor (2002). Peerless images : Persian painting and its sources. New Haven: Yale University Press. str. 293–294. ISBN 978-0-300-09038-3.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija založnika (povezava)
  32. ↑ O'Daly, Briton (Yale University) (2021). »An Israel of the Seven Rivers« (PDF). Sino-Platonic Papers: 10–12.
  33. ↑ Gumilyov, L. Searches for an Imaginary Kingdom: The trefoil of the Bird's Eye View Ch. 5: The Shattered Silence (961-1100)
  34. ↑ Pylypchuk, Ya. "Turks and Muslims: From Confrontation to Conversion to Islam (End of VII century - Beginning of XI Century)" in UDK 94 (4): 95 (4). In Ukrainian
  35. ↑ Oujang Šju. Historical Records of the Five Dynasties (Šin Vudaiši). [Vol. 4]
  36. ↑ Atwood, Christopher P. (2010). »The Notion of Tribe in Medieval China: Ouyang Xiu and the Shatup Dynastic Myth«. Miscellanea Asiatica (16): 600–604.
  37. ↑ O'Daly, Briton (Yale University) (2021). »An Israel of the Seven Rivers« (PDF). Sino-Platonic Papers: 3.
  38. ↑ W. Barthold. "Four Studies In History Of Central Asia", Leiden, E. J. Brill, 1962, str. 91
  39. 1 2 W. Barthold, "Four Studies In History Of Central Asia", Leiden, E. J. Brill, 1962, str. 92–102
  40. ↑ Barthold, W. (1962). Four Studies in History of Central Asia. Leiden: E. J. Brill. str. 50, 88.
  41. ↑ S. G. Klyashtorny, T. I. Sultanov. "States And Peoples Of The Eurasian Steppe". St. Petersburg , 2004, str.116, ISBN 5-85803-255-9
  42. ↑ S. G. Klyashtorny, T. I. Sultanov. "States And Peoples Of The Eurasian Steppe", St. Petersburg , 2004, str.117, ISBN 5-85803-255-9
  43. ↑ Bosworth, C. E. (1998). History of Civilizations of Central Asia (v angleščini). UNESCO. str. 106. ISBN 978-92-3-103467-1.
  44. ↑ W. Barthold. "Four Studies In History Of Central Asia". Leiden, E. J. Brill, 1962, str. 22, 93–102
  45. ↑ Golden, Peter. B. (1990), »The Karakhanids and Early Islam«, v Sinor, Denis (ur.), The Cambridge History of Early Inner Asia, Cambridge University Press, str. 354–358, ISBN 0-521-24304-1
  46. ↑ Mehmet Fuat Köprülü; Gary Leiser; Robert Dankoff (2006). Early Mystics in Turkish Literature. Psychology Press. str. 158–. ISBN 978-0-415-36686-1.
  47. ↑ Juha Janhunen (2006). The Mongolic Languages. Routledge. str. 393. ISBN 978-1-135-79690-7.
  48. ↑ Barthold, W. (1962). Four Studies in History of Central Asia. Leiden: E. J. Brill. str. 22, 99.
  49. ↑ Biran, Michal. (2005). »Chapter 3 - The Fall: between the Khwarazm Shah and the Mongols«. The Empire of the Qara Khitai in Eurasian History: Between China and the Islamic World. Cambridge University Press. str. 41–43. ISBN 0-521-84226-3.
  50. ↑ Barthold, W. (1962). Four Studies in History of Central Asia. Leiden: E. J. Brill. str. 28, 102.
  51. ↑ Barthold, W. (1962). Four Studies in History of Central Asia. Leiden: E. J. Brill. str. 104.
  52. ↑ Barthold, W. (1962). Four Studies in History of Central Asia. Leiden: E. J. Brill. str. 103–104.
  53. ↑ Biran, Michal. (2005). »Chapter 3 - The Fall: between the Khwarazm Shah and the Mongols«. The Empire of the Qara Khitai in Eurasian History: Between China and the Islamic World. Cambridge University Press. str. 60–90. ISBN 0-521-84226-3.
  54. ↑ Barthold, W. (1962). Four Studies in History of Central Asia. Leiden: E. J. Brill. str. 108.
  55. ↑ https://www.researchgate.net/publication/376507325_Analysis_of_compound_nouns_containing_the_word_Alp_in_Mahmud_Kashgari's_Diwan_Lughat_al-Turk
  56. ↑ Gürbüz, Yunus Emre; Schlyter, Birgit; Dadabaev, Timur (1. Januarja 2014). »HISTORIOGRAPHY AND NATION-BUILDING AMONG TURKIC POPULATIONS«. {{navedi časopis}}: Navedi journal potrebuje |journal= (pomoč)
  57. ↑ Damgaard et al. 2018, Supplementary Table 2, Rows 125, 132.
  58. ↑ Damgaard et al. 2018, Supplementary Table 9, Row 85.
  59. ↑ Damgaard et al. 2018, Supplementary Table 8, Row 75.
  60. ↑ Damgaard et al. 2018, Supplementary Table 8, Row 76.
  61. ↑ Zhabagin, M.; Wei, L. H.; Sabitov, Z.; Ma, P. C.; Sun, J.; Dyussenova, Z.; Balanovska, E.; Li, H.; Ramankulov, Y. (2022). »Ancient Components and Recent Expansion in the Eurasian Heartland: Insights into the Revised Phylogeny of Y Chromosomes from Central Asia«. Genes. 13 (10): 1776. doi:10.3390/genes13101776. PMC 9601478. PMID 36292661.
  62. ↑ Gnecchi-Ruscone, Guido Alberto; Khussainova, Elmira; Kahbatkyzy, Nurzhibek; Musralina, Lyazzat; Spyrou, Maria A.; Bianco, Raffaela A.; Radzeviciute, Rita; Martins, Nuno Filipe Gomes; Freund, Caecilia; Iksan, Olzhas; Garshin, Alexander; Zhaniyazov, Zhassulan; Bekmanov, Bakhytzhan; Kitov, Egor; Samashev, Zainolla (26. Marec 2021). »Ancient genomic time transect from the Central Asian Steppe unravels the history of the Scythians«. Science Advances. 7 (13) eabe4414. Bibcode:2021SciA....7.4414G. doi:10.1126/sciadv.abe4414. PMC 7997506. PMID 33771866.

Vira

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Karluki&oldid=6705087«