Kim Il-sung

Kim Il-sung
김일성
Uradni portret (posmrtni, izdan 1994)
Predsednik Severne Koreje
Na položaju 28. december 1972 – 8. julij 1994
Generalni sekretar Delavske partije Koreje
Na položaju 12. oktober 1966 – 8. julij 1994
Naslednik	Kim Džong-il
Rojstvo	김성주 15. april 1912({{padleft:1912|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[…] gujok Mangjongdae, Koreja
Smrt	8. julij 1994({{padleft:1994|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[…] (82 let) Pjongjang
Poklic	politik

Kim Il-sung (korejsko 김일성, Kim Il Sŏng), vrhovni voditelj Severne Koreje, * 15. april 1912, Mangjongde, † 8. julij 1994, Pjongjang.

Leta 1948 je ustanovil Demokratično ljudsko republiko Korejo (DLRK), znano tudi kot Severna Koreja, in državo vodil od njene ustanovitve do svoje smrti leta 1994. Nasledil ga je njegov sin Kim Džong-il.

Kim se je rodil v Koreji, ki so ji takrat vladali Japonci, odraščal pa je na severovzhodu Kitajske. V najstniških letih je postal komunist in se pridružil različnim protijaponskim gverilskim skupinam, leta 1931 pa se je pridružil Kitajski komunistični partiji, ko je severovzhodno Kitajsko okupirala Japonska. Kim je sodeloval v več skupinah, ki jih je vodila KPK. Leta 1942 se je pridružil sovjetski Rdeči armadi, zaradi česar je v Sovjetski zvezi ostal do leta 1945. Po delitvi Koreje po predaji Japonske po koncu druge svetovne vojne ga je Sovjetska zveza postavila na oblast v Severni Koreji. Kim je leta 1950 sprožil invazijo na Južno Korejo, kar je sprožilo intervencijo Združenih narodov pod vodstvom Združenih držav Amerike v obrambo Južne Koreje. Po vojaškem zastoju v korejski vojni je bilo julija 1953 podpisano premirje. Bil je tretji najdlje delujoči nekraljevski voditelj države in vlade v 20. stoletju, saj je na položaju bil več kot 45 let.

Pod njegovim vodstvom je Severna Koreja postala totalitarna, socialistična, diktatorska država s centralno načrtovanim gospodarstvom. Država je imela zelo tesne politične in gospodarske odnose tako z Sovjetsko zvezo kot tudi s Kitajsko. Do šestdesetih let prejšnjega stoletja je imela Severna Koreja nekoliko višji življenjski standard kot Južna, ki je trpela zaradi političnega kaosa in gospodarskih kriz. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je stanje obrnilo, saj je na novo stabilna Južna Koreja postala gospodarska velesila, medtem ko je severnokorejsko gospodarstvo trpelo in se nato sesulo. Med Severno Korejo in Sovjetsko zvezo so se pojavile razlike; med njimi je bila glavna Kimova ideologija, ki se je osredotočala na načela "neodvisnosti, samooskrbe in samoobrambe" ter korejski nacionalizem.

Kljub uradni politiki "samozanašanja" (jaryok gaengsaeng, korejsko: 자력갱생) je država prejemala sredstva, subvencije in pomoč od Sovjetske zveze in držav vzhodnega bloka vse do razpada Sovjetske zveze leta 1991. Posledična izguba gospodarske pomoči je negativno vplivala na severnokorejsko gospodarstvo in prispevala k obsežni lakoti leta 1994. V tem obdobju je Severna Koreja ostala kritična tudi do prisotnosti ameriških obrambnih sil v regiji, ki jo je imela za imperialistično, saj je leta 1968 zasegla ameriško ladjo USS Pueblo. To je bil del infiltracijske in subverzijske kampanje za ponovno združitev polotoka pod severnokorejsko oblastjo. Kim je na oblasti ostal tudi v času vladanja svojih zaveznikov, Josifa Stalina in Maa Cetunga, za več kot štiri oziroma skoraj dve desetletji ter ostal na oblasti med mandatoma šestih južnokorejskih predsednikov in desetih predsednikov Združenih držav. Znan kot Veliki voditelj (Suryong), je vzpostavil daljnosežen kult osebnosti, ki prevladuje v notranji politiki Severne Koreje. Na 6. kongresu Stranke delavcev v provinci Pacifik leta 1980 je bil njegov najstarejši sin Kim Džong-il izvoljen za člana predsedstva in izbran za njegovega naslednika, s čimer je bila ustanovljena dinastija Kim.