Robec

Platnen robec

Papirnati robčki

Japonski hankachi (ハンカチ) iz frotirja

Robec je kos blaga ali papirja, ki se uporablja predvsem za čiščenje nosnega izcedka. Robci obstajajo kot pralni platneni robci ali kot papirnati robčki, ki se po uporabi zavržejo. Vendar pa se za brisanje nosu robcev ne uporablja v vseh kulturah in tudi v Evropi to vse do novega veka ni bilo običajno.

Posebna oblika robca je žepni robec, ki ga moški ob svečanih priložnostih pogosto nosijo v prsnem žepu suknjiča; služi le dekoraciji in nima praktične funkcije.

Zgodovina in razvoj

Začetki

V rimski antiki so obstajale brisače za pot in usta, ki jih zgodovinarji označujejo kot etiketne krpe. Za brisanje nosu jih niso uporabljali. Brisače za pot prvič omenja pesnik Katul z izrazom Sudarium (latinsko sudor, pot). Izdelane so bile iz egipčanskega platna in zataknjene v gubo toge. Stoletje pozneje se je pojavil tako imenovani Orarium (latinsko oris, usta). Poleg tega so v antiki že obstajali prtički, imenovani Mappa. Pod cesarjem Avrelijanom je postala navada, da so v gledališču pomembne osebnosti in priljubljene igralce pozdravljali z mahanjem pisanih rutic. Mappa in Orarium sta se kot liturgična simbola ohranila v krščanskem bogoslužju.

Od 11. stoletja so imele rute vlogo skrivnega ljubezenskega znamenja v pri dvorjenju. Kot dokaz zvestobe so jih vitezi nosili v boj in jih po bitki vrnili izvoljenki, pogosto prepojene s potom in krvjo. Včasih so bile takšne rute javno pritrjene na sulico, če njihova lastnica ni bila poročena z drugim moškim.

Tkalec Baptiste Chambray iz Cambraije naj bi okoli leta 1300 izdelal prve platnene robce. Pod imenom majhen platnen nosni robec italijansko Drapesello panetto di naso so se uporabljali le posamično. Hranili so jih v torbici na pasu.

Luksuzni predmet plemstva

Infantinja Marija Terezija Španska, slika Diega Velázqueza, okoli 1652

Okoli leta 1447 je robec postopoma postal luksuzni predmet. V italijanskih popisih oblačil iz 15. stoletja se omenjajo različne vrste:

• sudarioli (brisače za pot)
• paneti in drapeselli (majhne rutice)
• paneti da naso (nosni robci)
• paneti da copa (vratne rute)
• fazzoletto (okrasna ruta)

Najpomembnejšo vlogo so imeli okrasni robci, ki so bili pogosto bogato izvezene in nošene odkrito v roki. Najdragocenejše so izdelovali v Benetkah in jih izvažali predvsem v Francijo.

Katarina Medičejska je v 16. stoletju na francoski dvor uvedla toaletno ruto. Imenovala se je mouchoir in je služila predvsem reprezentativnim namenom. Za brisanje nosu je plemstvo v tem času večinoma še vedno uporabljalo prste. Erazem Rotterdamski, ki je po inventarju posedoval 39 robcev, velja za izjemo. Okrasne rute so dame prepojile s parfumom in jih podarjale moškim kot ljubezenski znak; za to se je uporabljal izraz mouchoir de Vénus. Francoski kralj Henrik III. jih je podarjal svojim ljubljencem, imenovanim mignons.

V Nemčiji je bila okrasna ruta od začetka 16. stoletja med plemstvom znana kot Fazinetel ali Fazittlein. Zaradi običajnega odišavljanja so jih v predpisih o oblačenju imenovali vohalne rute in so bile namenjene višjim slojem.

Z razširitvijo njuhanca in uporabo okrasnih rut za čiščenje nosu so rute izgubile značaj luksuznega predmeta. Tako je robec v 18. stoletju med moškimi višjih slojev postopoma postal vsakdanji predmet. V času francoske revolucije pa je še vedno veljal za simbol plemstva. Predloga:"

Splošna razširjenost

Z izumom letečega čolnička leta 1733 in predilnega stroja je proizvodnja blaga postajala vse cenejša. Zaradi tega so lahko robce izdelovali po nižjih cenah in iz luksuznega predmeta so postopoma postali vsakdanji predmet. Tako Christian Friedrich Germershausen v svojem delu Gospodinja (Hausmutter), ki spada v razsvetljensko literaturo o gospodinjstvu, poroča, da se je neki evangeličanski podeželski župnik ob nastopu službe zgražal nad običajnim rokovanjem, ker je bilo na rokah članov skupnosti vedno veliko nosnega izcedka. Ker so bile rokavice zanj dolgoročno predrage, je predlagal, naj matere svojim otrokom dajejo robce, sešite iz starih srajc, ki bi jih tedensko menjavali. To navado so kmalu prevzeli tudi odrasli, tako da je območje kmalu veljalo za zgled čistoče, kar je pozitivno vplivalo tudi na prodajo njihovih kmetijskih izdelkov.

V času bidermajerjev je robec v meščanskih krogih postal romantični simbol ljubezni. Dame so ga pogosto koketno držale v roki, da so bile vidne vezenine. Mladi moški so robec svoje izvoljenke vidno nosili v gumbnici suknjiča. Ta običaj naj bi se okoli leta 1800 najprej pojavil v Londonu in je bil morda predhodnik moškega žepnega robca, ki je dokumentiran šele po letu 1830. V drugi polovici 19. stoletja so dame odišavljene robce nosile v dekolteju ali v rokavih obleke, da so jih imele pri roki.

Papirnati robčki

20. stoletje je na različne načine spremenilo uporabo robca. Odločilen je bil cesarski patent v Nemčiji za »papirnati robec«, prepojen z glicerinom, ki ga je 14. avgusta 1894 prejel Gottlob Krum, lastnik papirnice v Göppingenu (patent št. 81094). Patent se nanaša na zelo tanek skoraj običajen papir, prepojen z glicerinom za doseganje določene mehkobe.

Približno 35 let pozneje, 29. januarja 1929, so Združene papirnice Nürnberga (nemško: Vereinigte Papierwerke Nürnberg) pri državnem patentnem uradu prijavili blagovno znamko za prvi papirnati robček iz čiste celuloze (številka znamke: 407752). Ta robček za enkratno uporabo je dobil še danes znano ime Tempo. Idejo pripisujejo tedanjemu solastniku podjetja Oskarju Rosenfelderju. Patent, ki sta ga prijavila Oskar in Emil Rosenfelder, je temeljil na celuloznem papirju, prevlečenem s tanko plastjo glicerina za doseganje mehkobe (podobno kot Krumov patent). Podjetje Kimberly-Clark je od leta 1924 v ZDA tržilo robčke pod blagovno znamko Kleenex, izdelane iz celulozne vate. Le-ta se je predvsem med prvo svetovno vojno uporabljala za povoje, ker ga odlikujeta vpojnost in trpežnost. Oba velika proizvajalca papirnih robčkov sta začela osvajati svetovni trg. Medtem ko se je Tempo razširil na evropskem trgu, se je Kleenex uveljavil predvsem v Ameriki in Aziji. Tempo se na nemško govorečih območjih (razen v Švici) ne uporablja le kot blagovna znamka, ampak tudi kot sinonim oziroma eponim za papirnati robček nasploh.

Od šestdesetih let 20. stoletja se je na trgu pojavilo več manjših proizvajalcev robčkov. V Sloveniji ima pomembno vlogo pri proizvodnji papirnatih robčkov podjetje Paloma, eden največjih proizvajalcev higienskega papirja v jugovzhodni Evropi. Leta 1967 so bili v predhodnici Palome Sladkogorski tovarni papirja nameščeni prvi polavtomatski stroji za izdelavo robčkov in rolic, kasneje pa je proizvodnja postala skoraj povsem avtomatizirana.

Celuloza je sestavljena iz verig sladkornih molekul (na sliki vodoravno), ki so med seboj povezane z vodikovimi vezmi (na sliki navpično)

Za izdelavo papirnatih robčkov se uporabljata celuloza ali reciklirana vlakna, pridobljena iz starega papirja. Kot surovina za proizvodnjo celuloze se uporablja les. Po svetu obstajata predvsem dva postopka proizvodnje celuloze, sulfitni postopek in sulfatni postopek.

Videz

Okrasni robci so bili deloma izvezeni z zlatimi nitmi in okrašeni z diamanti. Z velikostjo približno 60 × 50 cm so bili bistveno večji od današnjih platnenih robcev.

Po uvedbi industrijske proizvodnje platnenih robcev so skušali premagati enoličnost. Kot prvi ukrep so robce začeli krasiti z monogrami. Umetelno izdelane začetnice lastnikov niso bile le okrasne, temveč so prispevale tudi k individualnosti robca, saj noben ni bil enak drugemu.

Leta 1785 je Thomas Bell izumil valjčni tisk. S tem je bilo mogoče platnene robce tiskati z barvami. Pri tem postopku tiskarski valji z vgraviranimi vzorci prenašajo barvo na tkanino. Hkrati je bilo mogoče uporabiti do 16 valjev. Nameščeni so bili na vretena in pritisnjeni ob tiskarsko podlago. Tiskarske barve so iz barvnih korit nanašali na valje, pri čemer je vsak valj predstavljal eno barvo. Ta način tiska pa je bil gospodaren le pri večjih serijah, saj je menjava tiskarskih valjev zahtevala dolgotrajno pripravo. Metodo je odlikovala velika zmogljivost, saj je bilo mogoče potiskati do 5000 metrov blaga na uro.

Okrasni robec z natisnjenim barvnim motivom v spomin na polet in požar zračne ladje LZ 4 leta 1908, zbirka Deželnega muzeja Württemberg

Pri proizvodnji robcev se niso uporabljali le tiskarski postopki. Že leta 1809 je John Heathcoat razvil tehniko industrijske izdelave čipk. Kmalu so tiskane robce uporabljali podobno kot časopise. Med priljubljenimi motivi potrošnikov so bili politični dogodki, kot je francoska revolucija, zemljevidi sveta in karikature. John Churchill, 1. vojvoda Marlboroughski, je leta 1702 dal svoje vojaške uspehe natisniti na robce, leta 1710 pa tudi svoj govor v parlamentu. Leta 1870 so med francosko-prusko vojno vojakom razdeljevali robce z navodili za uporabo puške in z zemljevidi.

Velikost papirnatih robčkov je prepuščena proizvajalcem in ni standardizirana.

Družbeni in kulturni pomen

Ženska ob kaminu z robcem. Slika Jamesa Tissota, okoli 1870

Brisanje nosu v javnosti

V evropskem srednjem veku so si pripadniki vseh slojev brisali nos s prsti in jih nato obrisali ob oblačila, od nižjih slojev do plemstva. To ni veljalo za kršitev bontona, saj robci še niso bili v uporabi. Od srednjega veka dalje se je uveljavil bolj uglajen način brisanja nosu. Medtem ko je »nižji« sloj uporabljal desno roko, s katero je jedel, so si pripadniki višjih slojev – vsaj med obrokom – nos brisali le z levo roko, po možnosti le z dvema prstoma.

Uporaba robca za brisanje nosu se je najprej uveljavila v Italiji in se od tam razširila med plemstvom. Ugledne dame so dragoceno ruto nosile odkrito na pasu. Toda tudi vladarji so sprva posedovali le malo primerkov. Henrik IV. Francoski je imel konec 16. stoletja le pet robcev. Šele Ludvik XIV. jih je imel večje število.

Iz knjige o bontonu Erazma Rotterdamskega iz leta 1529 je jasno razvidno, da je bil robec v njegovem času sicer poznan, vendar med višjimi sloji še malo razširjen. Dvesto let pozneje pa je že veljalo za nevljudno, če kdo ni uporabljal robca. Javno brisanje nosu je postajalo vedno bolj neprimerno. Pred 18. stoletjem so robci kot luksuzni predmeti služili predvsem kot statusni simboli in okrasni dodatki, uporabljali pa so jih kvečjemu za brisanje potu z obraza. Z razširitvijo mode njuhanja tobaka so rute predvsem za moške postajale vse bolj uporabni predmet.

Od 18. stoletja dalje so občutki zadrege postajali izrazitejši, tako da se je na primer pri mizi treba izogibati vsakršni uporabi robca, da ne bi razburili prisotnih gostov. Če pa je bilo vendarle nujno ustaviti izcedek, naj bi človek dejanje čim bolj zakril s prtičkom ali se obrnil proč od mize. Pojem zadrega je dobil nov položaj v družbi, zato se je bilo treba izogibati celo uporabi besede »brisati nos«.

V drugih kulturnih območjih, na primer na Japonskem, v Koreji, pa tudi v Mehiki, je javno brisanje nosu tabu. Tako kot napenjanje v javnosti velja za zelo nevljudno. Nasprotno pa velja smrkanje oziroma vlečenje nosne sluzi nazaj za znak samonadzora in je sprejemljivo tudi v javnosti.

Razvoj predstav o higieni

Dolgo časa je veljalo za sramotno javno brisati nos. Šele z naraščajočo zavestjo o higieni v novem veku se je odnos do tega spremenil. Menili so, da bolezni povzroča smrdljiv zrak; to prepričanje je izhajalo iz dejstva, da so v srednjem veku velike epidemije izbruhnile predvsem v revnih četrtih, plemstvo pa je za to krivilo tamkajšnji zrak. Med letoma 1760 in 1780 je nastala teorija, da zrak sestavljajo tako imenovani »flogistični zrak« (N₂), »vezani zrak« (CO₂) in »življenjski zrak« (O₂). Kemija je začela zrak na novo opredeljevati in razumeti. Posebej vonjave so prvič dobile opise in imena.

Leta 1794 je bila v Parizu pri Société royale de médecine ustanovljena prva katedra za javno higieno. Tema raziskav je postalo širjenje povzročiteljev bolezni. Posebno pozornost so namenjali miazmam. Kot »miazma« so takrat označevali domnevne kužne snovi, ki naj bi nastajale zunaj telesa. Ta predstava se je ohranila do odkritja bakterij s strani Louisa Pasteurja.

Od izuma celuloznega robčka se je število uporabnikov platnenih robcev močno zmanjšalo. Ljudje niso več sprejemali negotovosti, da morda »kos blaga« pri prejšnjem pranju ni bil dovolj očiščen in da bi zato lahko vseboval povzročitelje bolezni. Vedno bolj nehigiensko je veljalo tudi nositi uporabljen platneni robec v žepu hlač ali v ročni torbici ter ga večkrat uporabiti. Zato so papirnati robčki postopoma izpodrinili platnene robce.

Robci in rutice v umetnosti

Othello and Desdemona avtorja Josiaha Baydella, 18. stoletje. Pomembno vlogo ima robec tudi v Shakespearovem Othellu in v istoimenskih operah Rossinija ter Verdija. Desdemona izgubi robec, ki ji ga je podaril Othello. Ko Othello robec najde pri Cassiu, mu ta postane dokaz Desdemonine nezvestobe. Cassio ga je namreč nevede prejel od Jaga. Othello nato Desdemono zadavi in zabode.

Robec ima v številnih kulturah simbolni pomen in se pogosto pojavlja v književnosti, gledališču, filmu, glasbi, ljudskih običajih in plesih. Pogosto simbolizira ljubezen, slovo, zvestobo, žalovanje, spomin ali družbeni položaj. V evropski tradiciji je bil robec lahko ljubezenski dar ali znamenje naklonjenosti, v ljudskem izročilu pa tudi predmet spomina na odsotne ali umrle.

Perujski ples marinera, Ronald Huamani Garcia. Med plesom oba plesalca držita v rokah bel robec, ki ga premikata v ritmu glasbe.

V številnih tradicionalnih plesih po svetu se robci uporabljajo kot plesni rekviziti za poudarjanje gibov in izražanje čustev. Robec se pojavlja tudi v simbolnih barvah ali vzorcih, ki lahko izražajo pripadnost, politična prepričanja ali osebne preference. V nekaterih okoljih je postal tudi del različnih stilov oblačenja in identitetnih simbolov.

Kot vsakdanji predmet s specifično simbolno vrednostjo se robec pogosto uporablja tudi v umetnosti in popularni kulturi kot prepoznaven znak čustev, slovesa, elegance ali nostalgije.

Literatura

• Autorenkollektiv (1979). Altpapier. Leipzig: VEB Fachbuchverlag.

• Autorenkollektiv (1974). Zellstoff – Papier. Leipzig: VEB Fachbuchverlag.

• Gabriele Donder-Langer; Harry Michael Zwergel (1998). Menschen, Nasen, Taschentücher. Kassel: Selbstverlag. ISBN 3-00-002788-2.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: authors list (povezava)

• Dt. Institut für Normung e. V., ur. (1991). Papier, Pappe und Zellstoff. Berlin: Beuth Verlag.

• Margarethe Braun-Ronsdorf (1967). The history of the handkerchief. Leigh-on-Sea: F. Lewis.

Zunanje povezave

• Zbirka različnih papirnih robčkov (v nemščini)
• Zgodovina žepnih robčkov (v nemščini)